22.08.2009
V preteklosti je bilo veliko govora o odpovedi pogodbe o zaposlitvi pripadnikom (delavcem) Slovenske vojske zaradi storitve kaznivih dejanj, katera se preganjajo po uradni dolžnosti, smo bili in smo še vedno v Sindikatu vojske, obrambe in zaščite zaskrbljeni zaradi tovrstnega odpuščanja pripadnikov stalne sestave, s katerimi je Ministrstvo za obrambo RS (v nadaljevanju: MORS) začelo v mesecu septembru 2005. Takrat smo na podlagi takšnih dejanj s strani MORS podali takratnemu ministru za obrambo predlog zakona za dopolnitev Zakona o obrambi, vendar pa ni bilo dovolj politične volje.
V 94. členu Zakona o obrambi (v nadaljevanju: ZObr) je med drugim določeno, da se pripadniku stalne sestave enostransko odpove pogodba o zaposlitvi in mu tako preneha delovno razmerje, če preneha izpolnjevati posebne pogoje za delo v Slovenski vojski, kateri so opredeljeni v 88. členu ZObr. Med drugim je v 88. členu ZObr določeno, da tisti, ki želi poklicno opravljati vojaško službo ne sme biti:
- pravnomočno obsojen zaradi kaznivega dejanja, ki se preganja po uradni dolžnosti oziroma in
- obsojen na nepogojno zaporno kazen za kakšno drugo kaznivo dejanje v trajanju več kot treh mesecev.
Na podlagi tega se prekine delovno razmerje pripadniku za vsako pravnomočno obsodbo, ki se preganja po uradni dolžnosti in to ne glede na izrečeno kazen - bodisi da je denarna ali zaporna ali celo samo pogojna kazen. Po drugi točki pa sledi prenehanje delovnega razmerja pripadniku v primeru obsodbe za kakšno drugo kaznivo dejanje (torej tisto, ki se preganja na predlog oškodovanca oziroma prizadete osebe), vendar pod pogojem, da mu je izrečena zaporna kazen v trajanju več kot treh mesecev.
Sledeč določbi sedmega odstavka 88. člena ZObr lahko delavcu, ki poklicno opravlja vojaško službo oziroma če kot civilna oseba dela v vojski, preneha delovno razmerje za popolnoma vsako storjeno kaznivo dejanje, za katero je bil storilec pravnomočno obsojen, ne glede na stopnjo kazenske odgovornosti (naklep ali malomarnost) ter ne glede na vrsto in višino izrečene kazenske sankcije.
Odpuščeno je bilo več deset pripadnikov, in sicer tudi iz razloga, ker so bili spoznani za krive kaznivega dejanja povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti po členu 325/I KZ, za kar jim je bila izrečena zgolj denarna kazen.
Prometno nesrečo lahko povzroči vsakdo od nas, pa tudi če gre za malomarnost, je potrebno oceniti ali je ta pripadnik resnično tako nevaren družbi oziroma organizaciji kot je Slovenska vojska, da bi mu morali prekiniti delovno razmerje. Večina pripadnikov se na delo in iz dela vozi iz zelo oddaljenih krajev, prav tako so pogosto prerazporejeni na nova delovna mesta v izredno oddaljene kraje, pri čemer se verjetnost povzročitve prometne nezgode bistveno poveča. Tako bi morala tako Slovenska vojska, kakor MORS navesti v Zakonu o obrambi, katera kazniva dejanja so resnično tako nevarna, da bi bilo potrebno pripadniku Slovenske vojske prekiniti delovno razmerje.
V praksi se je dikcija 5. alinee tretjega odstavka 88. člena Zakona o obrambi, da kdor želi poklicno opravljati vojaško službo, mora izpolnjevati tudi pogoj, da ni bil pravnomočno obsojen zaradi kaznivega dejanja, ki se preganja po uradni dolžnosti, izkazala za absolutno preširoko in za očitno ustavno neskladno.
Citirana dikciji je absolutno preširoka, ter v očitnem neskladju s splošnimi pravnimi načeli, še zlasti če jo primerjamo z ureditvijo v drugih zakonih:
- Zakon o delovnih razmerjih (v nadaljevanju: ZDR) določa, da delodajalec delavcu lahko izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če mora biti ta zaradi prestajanja zaporne kazni več kot šest mesecev odsoten z dela (3. alinea prvega odstavka 111. člena) - torej ZDR veže izredno odpoved na obsodbo za kaznivo dejanje, s katero je delavcu izrečena kazen zapora,
- Zakon o javnih uslužbencih določa, da se uradniku lahko odpove pogodba o zaposlitvi, če je s pravnomočno sodbo obsojen za naklepno kaznivo dejanje, ki se preganja po uradni dolžnosti, z nepogojno kaznijo več kot šest mesecev (drugi odstavek 155. člena);
- Zakon o policiji določa, da delavcu preneha delovno razmerje z vročitvijo sklepa o prenehanju na podlagi obsodbe za naklepno storjeno kaznivo dejanje, ki se preganja po uradni dolžnosti ter da mu je bila izrečena nepogojna kazen zapora več kot tri mesece (68. člen v zvezi s 2. točko prvega odstavka 67. člena).
- Zakon o Slovenski obveščevalno-varnostni agenciji v 27. členu določa, da delovno razmerje za opravljanje nalog v agenciji lahko sklene oseba, ki poleg pogojev, določenih v predpisih, ki urejajo sklenitev delovnega razmerja javnih uslužbencev, izpolnjuje tudi pogoj, da ni bila pravnomočno obsojena zaradi naklepnega kaznivega dejanja, za katero se storilec preganja po uradni dolžnosti ali ni bila pravnomočno obsojena na nepogojno kazen zapora v trajanju več kot tri mesece.
Če torej primerjamo te ureditve v navedenih zakonih kaže, da citirana dikcija opredeljena v ZObr ne vzdrži resne presoje in se je v praksi izkazala za absolutno preširoko, ter očitno ustavno neskladno, zlasti izhajajoč iz načela enakosti, katero je opredeljeno v 14. členu Ustave RS. Ustava RS v 14. členu (enakost pred zakonom) zagotavlja vsakomur enake človekove pravice in temeljne svoboščine, ne glede na narodnost, raso, spol, jezik, vero, politično in drugo prepričanje, gmotno stanje, rojstvo, izobrazbo, družbeni položaj ali katerokoli drugo osebno okoliščino. Vsi pravni subjekti so torej pred zakonom enaki. Gre torej za pravno enakost.
Načelo enakosti pomeni eno od temeljnih ustavnih norm. Pomeni pravico posameznika do zagotovitve enakosti, tako pri postavljanju kot tudi pri uporabi prava (enakost v zakonu in enakost pred zakonom). Skupaj z načelom pravne države in z načelom socialne države pomeni udejanjanje načela pravičnosti v Ustavi.
Splošno načelo enakosti prepoveduje, da bi neko skupino oseb v primerjavi z drugimi naslovniki, katerekoli pravne norme brez stvarnega razloga obravnavali drugače. O tem, ali je stvarni razlog podan, je treba opraviti preizkus glede na načela sistemske upravičenosti, stvarne zakonitosti in pravilnosti posledic, kakor glede tipske upravičenosti. V primerih, ko pravne norme posegajo poleg načela enakosti še na področja drugih človekovih pravic, se prostemu preudarku zakonodajalca in elementu njegovega tovrstnega zakonodajalnega urejanja postavljalo bistveno ožje meje.
Pravna enakost, kot imenujemo tudi enakost pred zakonom, je torej eno izmed temeljnih načel demokratične in pravne države. Ustava navaja tudi najznačilnejše osebne okoliščine, po katerih se posamezniki razlikujejo med seboj in kljub katerim so vedno enaki pred zakonom. V Sloveniji so vsakomur zagotovljene enake človekove pravice in temeljne svoboščine.
Načelo pravne enakosti torej zavezuje vse državne organe, zlasti pa upravne in sodne organe, ki uporabljajo zakone in druge splošne pravne akte v individualnih in konkretnih primerih. Pri uporabi prava se enakost izraža v tem, da pri obravnavanju istovrstnih primerov in odločanju o takih primerih veljajo iste splošne in abstraktne norme. Enakost pred zakonom jamči ustava tudi z določbo o enakem varstvu pravic, katero je opredeljeno v 22. členu Ustave RS.
Cilj predloga zakona o dopolnitvi Zakona o obrambi je torej slediti načelu enakosti, opredeljenega v 14. členu Ustave RS in s tem zagotavljati primerljiv položaj delavcem, kateri poklicno opravljajo vojaško službo oziroma ki kot civilne osebe delajo v vojski, z ostalimi skupinami javnih uslužbencev.
Primerjalna pravna ureditev tega vprašanja kaže, da denarna in zaporna kazen za kaznivo dejanje, storjeno iz malomarnosti, ne bi smela biti nikoli ovira niti za sklenitev, niti ne vzrok za prenehanje delovnega razmerja v Slovenski vojski. Na sindikatu pričakujemo, da bodo odgovorni v MORS podali predlog za spremembo Zakona o obrambi ter definirali, katera kazniva dejanja so vzrok za prenehanje delovnega razmerja. Prav gotovo ne vsa, kakor je sedaj opredeljeno.
Avtor: mag. Boštjan Korelc
