22.08.2009
MORS na podlagi 22. člena Zakona o tajnih podatkih ter 35. člena Zakona o obrambi izvaja varnostno preverjanje pripadnikov Slovenske vojske. Varnostno preverjanje se izvaja pred zaposlitvijo na obrambnem področju, pred izdajo dovoljenja za dostop do tajnih podatkov, pred razporeditvijo na določeno dolžnost, pa tudi pred odhodom na misijo.
Na podlagi varnostnega preverjanja je bilo v preteklosti pri številnih pripadnikih Slovenske vojske ter delavcih MORS ugotovljen obstoj varnostnega zadržka. Praktično pri vseh ugotovljenih varnostnih zadržkih pa OVS oziroma MORS ter Slovenska vojska nikoli ni pripadnike seznanila z samo vsebino varnostnega zadržka. Gre za zelo obsežen pojav v Slovenski vojski.
Varnostno preverjanje je sicer dopustno in nujno potrebno, vendar pa so postopki natančno predpisani, pri čemer Ustava RS opredeljuje številne omejitve oziroma pravice, zaradi česar bi moralo MORS temu področju nameniti več pozornosti ter uvesti nadzor nad izrekanjem varnostnim zadržkom oziroma nad posegi v pravice pripadnikov.
Če se osredotočimo na sodbo Delovnega in socialnega sodišča, ki je pomemben dokaz, kako MORS posega v številne človekove pravice pripadnikov Slovenske vojske.
MORS je v vseh postopkih, tudi v navedenem sodnem postopku zagovarjalo, da izdani sklepi o prenehanju delovnega razmerja ne morejo biti obrazloženi drugače kot tako, da je ugotovljen zgolj obstoj varnostnega zadržka, saj bi kakršnokoli dodatno pojasnjevanje varnostnega zadržka razkrilo metode in sredstva, ki so tajni. To pa so metode, ki so značilne zgolj za totalitarne režime.
Prav tako je MORS zatrjevalo, da že iz narave varnostnega zadržka in preverjanja v zvezi s tem izhaja, da lahko z obrazložitvijo vsebine le-tega pride do razkritja dejstev, kar pa pomeni varnostno tveganje za sistem MORS in OVS. Zatem je MORS navajalo le, da kadrovska služba razlogov za obstoj varnostnega zadržka ne preverja, temveč vodi postopek OVS in je ta zaradi svoje narave tajen. Kako je mogoče, da se tako pomembna institucija kot je MORS dovoli takšna ravnanja. Še več, kljub številnim opozorilom ter pritožbam, se na MORS nihče ni zganil in so preprosto nadaljevali z nezakonitimi postopki ter celo nekaterim pripadnikom prekinili delovno razmerje. Še nevarneje pa je dejstvo, da so to poskušali doseči tudi na sodišču.
Ustavne in druge normativne ter v številnih dokumentih zavezujoče določbe človekovih pravic in svoboščin, ne dajejo nikakršnega jamstva, da se bodo v praksi tudi spoštovala. Tako 5. člen Ustave RS opredeljuje, da država na svojem ozemlju varuje človekove pravice in temeljne svoboščine. Država in njeni organi s svojim delovanjem ne smejo kršiti ustavnih pravic, ampak jih morajo spoštovati in pravno varovati. Gre za pravice, pri katerih država in njeni organi ne smejo izvajati dejanj, s katerimi bi te pravice preprečevala oziroma kakorkoli omejevala. Država bi morala tako izvajati učinkovit nadzor ter dosledno spoštovati načelo odgovornosti nosilcev javnih funkcij, javnih uslužbencev. Vendar na podlagi številnih ravnanj MORS lahko sklepamo, da so to zgolj določbe, ki pa za MORS očitno niso pomembne.
V skladu s 7. členom Zakona o pravdnem postopku morajo stranke navesti vsa dejstva, na katera opirajo svoje zahtevke in predlagati dokaze, s katerimi se ta dejstva dokazujejo, česar MORS oziroma OVS namerno nikoli ni hotelo navesti. S tem ko bi MORS razkril obstoj varnostnega zadržka, bi se ugotovilo, da dejanskega obstoja varnostnega zadržka sploh nikoli ni bilo oziroma je šlo v mnogih primerih za hudo obliko zlorabe uradnega položaja s strani delavcev OVS, kar pa je tako in tako značilno za OVS.
MORS oziroma OVS bi po mnenju sodišča moralo sklep in odločbo, na podlagi katerih je tožniku prenehalo delovno razmerje, obrazložiti tako, da bi bilo mogoče ugotoviti, kaj se tožniku sploh očita. MORS tega ni storil, prav tako pa tudi v sodnem postopku (niti na izrecno vprašanje) ni navajal, kakšna je bila vsebina varnostnega zadržka, zaradi katerega je pripadniku prenehalo delovno razmerje.
Noben predpis ne določa in niti ne sme opredeljevati, da so podatki iz varnostnega preverjanja tajni za udeležence spora, pa tudi če bi bili sicer tajni, to ne bi smelo škoditi postopku uveljavljanja pravic delavcev, saj gre za konkurenco med tajnostjo in pravico tako do sodnega varstva kakor do pravnega sredstva, pri čemer so udeleženci postopka dolžni tajnost ohraniti zgolj nasproti tretjim osebam.
V vsakem primeru je pravica do pravnega sredstva, še posebej pa pravica do sodnega varstva nedvomno močnejša od pravice do tajnosti.
Zakon o javnih uslužbencih v prvem odstavku 24. člena določa, da se o pravici oziroma obveznosti javnega uslužbenca oziroma o zahtevi za odpravo kršite pravic iz delovnega razmerja odloči s pisnim sklepom, ki mora biti obrazložen in vročen javnemu uslužbencu, kar velja tudi v primeru obstoja varnostnega zadržka.
Na podlagi navedene sodbe je sindikat posredoval zahtevo ministru za obrambo za takojšnje ukrepanje. Odgovor ministra za obrambo pa je bil njemu značilen. Na samem začetku je navedel, da so trditve SVOZ zavajajoče, neresnične, tendenciozne ter polne neupravičenih očitkov. V nadaljevanju dopisa je bilo navedeno, da je SVOZ že v preteklosti večkrat MORS in njegovim delavcem očital nepravilnosti in kazniva dejanja, svojih trditev pa v ničemer ni dokazal.
Sodba delovnega in socialnega sodišča očitno za ni dovolj trden dokaz. Očitno v pravni državi, kakršna je Slovenija na MORS ne obstaja in nikoli ne bo obstajal dokaz, še posebej ne v primerih, ko gre za človekove pravice. Takšna ravnanja so skrajno nevarna ravnanja, predvsem pa dokazuje, da je pravna država samo pojem, ki ga v praksi ni potrebno izvajati dosledno, vsaj tako se nekateri obnašajo.
Še več, odgovorni na MORS so v dopisu celo navedli, da v primeru v kolikor v SVOZ razpolagamo s konkretnimi podatki, da skladno z veljavnimi predpisi sproži ustrezne postopke. To pa je skrajno nedopustno ravnanje MORS. Naša dolžnost je opozoriti na nezakonitosti, MORS pa je dolžan sprožiti ustrezne postopke, še posebej, če gre za sodbo Delovnega in socialnega sodišča, ki pa je zelo pomemben dokaz.
Bistveni cilj različnih konstrukcij v Slovenski vojski oziroma MORS je enak skozi vrsto let in to je preusmeriti krivdo s tistih, ki so nezakonitosti zagrešili, na tiste, ki so jih razkrili. Sindikat je v preteklosti opozarjal na številne primere nezakonitih ravnanj, na številne primere sumov storitve kaznivih dejanj, odziv MORS pa je bil vedno enak ter značilen za totalitarne sisteme. Predstavnike sindikatov so nezakonito prerazporejali ter jih še vedno prerazporejajo zgolj zaradi potreb po maščevanju, saj nikoli niso znali podati ustreznih vzrokov. Po mnenju MORS so predstavniki sindikatov akterji nediscipline, kar je zopet značilno zgolj za totalitarne sisteme. Enako so deležni tudi številni drugi pripadniki, ki opozarjajo na nepravilnosti oziroma so celo deležni nezaželenih dejanj s strani nadrejenih.
Kakšne so posledice takšnih dejanj s strani odgovornih, pa tako in tako ni pomembno? Ali pripadniki zaupajo v institucijo, kot je Slovenska vojska in MORS prav tako ni pomembno. Ali lahko pripadnik pričakujejo ustrezno zaščito s strani SV, še posebej v primerih različnih oblik nezaželenega ravnanja s strani nadrejenih, pa bodo pripadniki tako in tako ocenili sami, še posebej tisti, ki so tega deležni več let. Številni odhodi iz Slovenske vojske to nedvomno potrjujejo.
Na podlagi sodbe Delovnega in socialnega sodišča pozivamo vse tiste člane, katerim so izrekli varnostni zadržek, da se obrnejo na sindikat ter svoje pravice poiščejo na sodišču. Pot je dolga, vendar le tako lahko dosežete svoje pravice.
Avtor: mag. Boštjan Korelc
