Število obiskov: 232091
Petek, 19.01.2018, 14:17:30
 
 
 

 
<< Nazaj

Grda ravnanja in žalitve s strani nadrejenih

 

22.08.2009

Zaradi bridkih zgodovinskih izkušenj in kot odpor proti sprevrženim državnim oblikam pod prevlado nacionalsocializma, komunizma kot totalitarnih ideologij moderne dobe, je v 20. stoletju izrazito stopilo v ospredje spoznanje o pomenu človekovega dostojanstva kot izvora človekovih pravic. Sklicevanje na človekovo dostojanstvo se pojavi v preambulah mednarodnopravnih listin, najprej v Ustanovni listini Združenih narodov 26. junija 1945, nato v Splošni deklaraciji človekovih pravic 10. decembra 1948 in v Mednarodnem paktu o državljanskih in političnih pravicah 19. decembra 1966.


Izhodišče za temeljno ureditev svobodne demokratične družbe je pojmovanje, da ima človek svojo lastno vrednost in da sta svoboda in enakost trajni temeljni vrednoti državne enotnosti. Zato je temeljna ustavna ureditev tista, ki je povezana z vrednotami. Je nasprotje totalitarne države, ki kot izključna oblast monopolne politične elite odklanja človekovo dostojanstvo, njegove osebnostne pravice, varnost, svobodo in enakost.

 

Državne oblasti in vsi posamezniki, brez izjem, so dolžni spoštovati pravico do osebnega dostojanstva in varnosti. V tem pogledu je pravica do osebnega dostojanstva najprej obrambna pravica pred posegi državne oblasti in posameznikov. Iz narave stvari izhaja, da je država dolžna pravico do osebnega dostojanstva zagotavljati tudi sama. Pravica do osebnega dostojanstva iz 34. člena Ustave RS smiselno zajema po stališču Ustavnega sodišča tudi prepoved ˝ponižujočega˝ ravnanja zunaj represivnih postopkov. Možnost poklicnega in osebnega razvoja, vključno z doseganjem in razvojem statusa, položaja oz. ugleda v delovnem in življenjskem okolju so ob nesporni pomembnosti eksistenčne varnosti neločljivi elementi, ki opredeljujejo dostojanstvo in osebnost vsakega posameznika.

 

Prispevek je politično-psihološka analiza nekaterih neskladij med ravnanjem države (njene elite) ter vedenjem posameznika, izpostavljenega kršenju človekovih pravic od iste države. Gre za vznemirljiv prepad med zgolj načelnim bojevanjem za vrednote in ideal človekovih pravic s strani države ter dejanskim kršenjem tega ideala in vrednot od iste države na škodo državljana oziroma v našem primeru pripadnika Slovenske vojske.

 

Vzpostavljanje avtoritete v oboroženih silah lahko pomeni tudi grob poseg v človekovo osebnost in dostojanstvo. Ustava RS pa pri tem zagotavlja vsakomur varstvo človekove osebnosti in dostojanstva, ter osebnih pravic, torej tudi pripadniku Slovenske vojske. Tako Ustava RS zagotavlja nedotakljivost človekove telesne in duševne celovitosti. Posledica teh dejanj se kaže lahko v telesni prizadetosti ali duševni celovitosti oškodovanca. Takšna prizadetost je lahko fizična, ki pa še ne pomenijo lahkih telesnih poškodb ali psihična.

 

Razžalitev pomeni vsak napad zoper čast in dobro ime drugega v obliki žaljive vrednostne ocene, če nima znakov kakega drugega kaznivega dejanja. Pri takšni žaljivi vrednostni oceni bo že iz njene narave razvidno podcenjevanje drugega, nespoštovanje človeškega dostojanstva drugega in druge oblike negativne sodbe o drugem. Razžalitev se lahko nanaša na kolektiv ali na fizično osebo. Razžalitev je lahko storjena z besedami (v izgovorjeni ali pisani besedi), z znaki (izrazi se s simboličnimi znaki s kretnjami, risbami, z glasovi, ipd.), ali pa z dejanji (klofutanje, brcanje, obmetavanje z raznimi predmeti, s slačenjem oškodovanca, z močenjem z vodo, ipd.). Razžalitev mora biti nekomu posredovana, bodisi da je naslovljena na oškodovanca (ne glede na to, ali je še kdo navzoč ali je zanjo še kdo izvedel), lahko pa je posredovana nekomu tretjemu, in ne oškodovancu. Iz storilčeve izjave mora biti oškodovanec razpoznan, ni pa nujno, da bi bil izrecno naveden. Do razžalitve pride tudi v primeru žaljive obdolžitve.

 

V primerih, ko storilec drugega žali ob isti priložnosti na več različnih načinov in to pomeni celoto, je podano le eno kaznivo dejanje. Če pa storilec drugega večkrat žali, bo podan stek kaznivih dejanj razžalitve, razen če se slednje lahko opredeli kot celoto, ko bo glede na vse okoliščine dejanja le-to mogoče opredeliti kot nadaljevano.

 

Kazenski zakonik RS (v nadaljevanju KZ) v 270. člen opredeljuje kršitev človekovega dostojanstva z zlorabo uradnega položaja ali uradnih pravic. Ta člen opredeljuje grdo ravnanje, ter žalitve z zlorabo uradnega položaja ali uradnih pravic in tako prizadene človekovo dostojanstvo posameznika ali skupine.

 

278. člen KZ RS pa opredeljuje grdo ravnanje s podrejenim. Ta člen opredeljuje vojaško starešino, katera v službi ali v zvezi s službo grdo ravna s podrejenimi, ali ravna z njim tako, da žali njegovo človekovo dostojanstvo. Ta člen omenja predvsem nečloveška ali ponižujoča ravnanja vojaške starešine. Za ravnanje lahko štejemo dejanje, ki je usmerjeno na telo podrejene osebe, tudi če ne gre za povzročanje telesnih poškodb. Žalitev človeškega dostojanstva lahko vojaški starešina povzroči proti podrejenemu z vsemi oblikami poniževalnega, žaljivega ali podcenjujočega odnosa. Vojaški starešina s takšnim psihičnim pritiskom na podrejenega povzroči pri podrejenem občutek prizadetosti, ob takšnem ravnanju pa tudi drugi lahko zaznajo kršitev človeškega dostojanstva. V drugem odstavku 278. člena KZ RS je predvideno kot hujše kaznivo dejanje, ko vojaški starešina stori dejanje proti več osebam. V tem primeru ne bo šlo za stek več kaznivih dejanj, temveč le za eno hujše kaznivo dejanje po drugem odstavku 278. člena. To kaznivo dejanje je lahko storjeno v različnih oblikah proti posameznim podrejenim osebam, z grdim ravnanjem ali pa z žalitvijo človeškega dostojanstva. Seveda pa mora biti v tem primeru dejanje povezano s službo. Ravnanja, s katerimi se prizadene človekovo dostojanstvo, so lahko tudi razna šikaniranja uradnih oseb oziroma vojaških starešin.

 

Dalj časa trajajoče grdo ravnanje zoper pripadnike, kljub dejstvu, da jim tudi Pravila službe ne dopuščajo takšnega ravnanja ter žaliti oziroma kritizirati določene pripadnike brez predhodnega posvetovanja s pripadniki, pomenijo nedopustna ravnanja vojaških starešin in s tem tudi kazniva dejanja. Pripadnikom mora biti dana možnost zagovora oziroma možnost utemeljitve svojih dejanj.

 

V nobenem primeru pa ni dopusten nikakršen poniževalen, žaljiv ali podcenjujoč odnos nadrejenih vojaških starešin do podrejenih. Če navedemo konkretni primer, kateri se je zgodil v enoti Slovenske vojske, in sicer je višji vodnik stopil do vojaka v postroju, pri čemer je vojaku dejal, ˝da naj si popravi baretko, ker zgleda kot iraški upornik˝. Vojak je zahteval po službeni poti opravičilo, kar je najmanj, do česar je opravičen. Seveda vojak nikoli ni prejel opravičila, ter tudi kaznivega dejanja nihče ni prijavil, pa čeprav se preganja po uradni dolžnosti.

 

Tako veliko težavo predstavlja tudi ukrepanje tistih, kateri zaznajo takšna kazniva dejanja, pa ne ukrepajo v skladu s načeli pravne države. Nekateri med njimi sicer zaznajo kazniva dejanja grdega ravnanja in različnih oblik žalitve, pri čemer se sploh ne zavedajo, da gre v mnogih primerih za kazniva dejanja po Kazenskem zakoniku. Pav tako pa je precejšnje število tistih, kateri se sicer zavedajo, da gre v posameznih primerih za kaniva dejanja, pa si ne upajo podati prijave, saj se bojijo posledic s strani nadrejenih oziroma odgovornih. Torej v mnogih primerih nadrejeni poskušajo preprečiti izvajanje ukrepov, kateri so potrebni glede na Zakon o kazenskem postopku.

 

Kaznivo dejanje je bilo torej storjeno tudi z opustitvijo, z neopravljanjem uradne dolžnosti. Storilec kaznivega dejanja bi moral kot nadrejeni podati prijavo oziroma obvestiti, da je bilo storjeno kaznivo dejanje na pristojni organ oziroma službo. Storilec je tako storil kaznivo dejanje s tem, da je kot uradna oseba izrabil svoj uradni položaj in ni opravil svoje uradne dolžnosti. S tem dejanjem je uradna oseba drugemu pridobila tudi nepremoženjsko korist, ker ni bilo posledic zoper osebo, kateri pa naj bi storila kaznivo dejanje na primer grdega ravnanja ali razžalitve.

 

Namen pridobitve nepremoženjske koristi za drugo osebo. Namen uradnega dejanje, katerega bi moral opraviti, je razviden iz predpisov, ki urejajo položaj ali organizacijo, kjer uradna oseba dela, ter smotrov, zaradi katerih ta organ ali organizacija deluje. Moral bi imeti z opravljanjem svojih dejanj cilj, ki je opredeljen v omenjenem smotru organa oziroma organizacije. Tako je pri tovrstnih kaznivih dejanjih imel storilec direktni naklep, to je pridobiti nepremoženjsko korist storilcu kaznivega dejanja. Namen storilca tega kaznivega dejanje je bil v tem, da se ne uvede kazenskega postopka ter tudi disciplinskega postopka. Opustitvena oblika kaznivega dejanja po prvem odstavku 261. člena KZ RS je v tem, da storilec ne opravi neke uradne dolžnosti, ki bi jo moral opraviti.

 

Področje pravic, svoboščin in dolžnosti profesionalnih vojakov je zelo občutljivo področje, ki bi ga bilo treba v Sloveniji skrbno obdelati s stališča pravne, sociološke in psihološke stroke ter ga postaviti v kontekst vsakodnevne prakse. Kako preseči takšno stanje in vedenje nekaterih starešin in celotne obrabne institucije? Odgovor je bolj preprost kot uresničitev postopkov za preseganja stanja. Pa vendar lahko trdimo, da je navedeno stanje prakse in duha v obrambni instituciji mogoče preseči z razvijanjem dialoškega razmišljanja med pripadniki, med vodji in pripadniki, med pripadniki, ki predstavljajo državni organ, in državljani, predstavniki civilne družbe. Obstoj institucij ni dovolj, da bi lahko govorili o dialogu. Potrebni so posamezniki, ki imajo odprti um, pogum in profesionalno zavest ter samozavest v aktivnem odnosu s svojimi sodelavci. Osrednji partnerji v civilnoobrambnem dialogu naj bi bili predvsem ustvarjalci obrambne politike sodobne slovenske demokratične države, politiki, državni uradniki, starešine in profesionalni vojaki.

 

V del navedene problematike bi lahko uvrstili tudi posamezne oblike spolnega nasilja, ki v bistvu ni nič drugega, kot izražanje moči nad šibkejšim, torej podrejanje njegove volje svoji. Pri teh dejanjih je prav tako pomembno izpostaviti pomen takojšnjega ukrepanja ob seznanitvi s problemom spolnega nasilja. Prav tako je pomembno, da nadrejeni oškodovance takoj zaščitijo ter šele na to primer temeljito raziščejo. Pri tem ima zelo velik, če ne celo odločujoči pomen hitrost ukrepanja. Že v primeru suma, se mora ustrezno ukrepati, ter uvesti kazenski postopek. Pri vsem tem se žrtev ni dolžna zagovarjati ali pojasnjevati posamezna dejstva, marveč je naloga nadrejenega, da jo zaščiti in nato ukrepa v skladu s predpisi.

 

Nobena organizacija ni imuna na grda ravnanja in žalitve s strani nadrejenih ter tudi ne na oblike spolnega nasilja, zato tudi Slovenska vojska ni imuna na tovrstno problematiko, le prevečkrat se tako storjena kazniva dejanja poizkušajo »pomesti pod preprogo«. Poveljniki posameznih organizacijskih enot poskušajo na svoj način reševati morebitna kazniva dejanja, pri čemer pogosto pozabljajo, da so kazensko odgovorni v primeru, ko izvedo za posamezna kazniva dejanja, pa ne ukrepajo v skladu s predpisi. Njihova naloga je zgolj obveščanje ustreznih služb oziroma organov in nikakor ne morejo vplivati na posameznike ter s tem poskušati doseči dogovor.

 

Avtor: mag. Boštjan Korelc


 


  Sindikat Svoz
Sindikat vojske, obrambe in zaščite | Vse pravice pridržane | 2018
Kontakt: info@svoz.si
Zapri
Zapri
Izkaznica SVOZ
X
Naziv
Sindikat vojske, obrambe in zaščite
Naslov
Vojkova cesta 55, 1000 Ljubljana
Kontakt
info@svoz.si
Davčna številka
80085776
Matična številka
2021242000
Šifra dejavnosti
S94.200 - Dejavnost sindikatov
TRR
SI 56 6100 0000 0110 733
odprt pri Delavski hranilnici