Število obiskov: 232091
Petek, 19.01.2018, 14:16:35
 
 
 

 
<< Nazaj

Človekove pravice v oboroženih silah

 

22.08.2009

Prispevek lahko označimo kot neskladje med ravnanjem države (njene elite) ter vedenjem posameznika, izpostavljenega kršenju človekovih pravic od iste države. Pri tem gre lahko za vznemirljiv prepad med zgolj načelnim bojevanjem za vrednote in ideal človekovih pravic s strani države ter dejanskim kršenjem tega ideala in vrednot od iste države na škodo pripadnika vojske. Objekt tega kršenja je vsekakor človek, v našem primeru državljan v vojaški uniformi, torej pripadnik vojske.

Odnos med človekom posameznikom in državo je bil še zmeraj zelo zapleten, pogosto pa je konflikten. To še posebej velja za razmerje med človekom in obrambno institucijo, ki skupaj z vojaštvom predstavlja del državnega represivnega aparata. Do kršitev pravic po navadi prihaja tako v miru kot tudi v primerih povečanega tveganja v varnostnem okolju države ali pa neposredne grožnje krize ali vojne na državo. Ravnanje države oziroma njene oblastne elite pa včasih ni pravično, še več, država pogosto krši človekove pravice. Njeno ravnanje se ne ujema z ideali, vrednotami in s prepričanji človeka, pripadnika vojske oziroma državljana, ki živi v tej državi. Gre za neskladje med moralo in vrednotami, ki pa je staro toliko kot človeštvo.

Pa vendar, človekove pravice naj bi bile v moderni državi neodtujljive in nedotakljive pred posegi državne oblasti, čeprav pogosto temu ni tako. Oblasti nekaterih držav, tudi takih, ki imajo pred svojim imenom zapisano republika in demokratična, kršijo temeljne človekove pravice, ki so jih zapisale v najvišji normativni akt, v svojo ustavo. Neodtujljivost in nedotakljivost človekovih pravic pred posegi vojaških oblasti je pogosto le pobožna želja njenih pripadnikov. Osrednji problem omenjenega protislovja je trditev, da država s svojimi institucijami prisile ne samo, da varuje in brani posameznika, ampak tudi ogroža njegove svoboščine in pravice. Tako pridemo do temeljnega paradoksa moderne države, namreč, da država s svojim konceptom nacionalne varnosti varuje družbene vrednote, hkrati pa jih z nekaterimi postopki tudi grobo krši. Državna oblastna elita ali posamezni pripadniki na oblasti s svojimi odnosi do vojske in do obrambnih zadev kakor tudi s tem, kdaj uporabijo slednji del represivnega aparata tudi v obrambni vlogi, opredelijo raven pravic ali pa pravic svojim pripadnikov. Človekove pravice niso abstraktne točke, temveč te pravice govorijo o stvareh, ki so pomembne za resnično življenje vsakega posameznika, vsake družbene skupine, tudi države.

Kako preseči takšno stanje? Obstoj določenih institucij vsekakor ni dovolj, da bi lahko govorili o reševanju tovrstne problematike. Potrebni so posamezniki, ki imajo odprti um, pogum in profesionalno zavest ter samozavest v aktivnem odnosu s sodelavci. Razvijanje tovrstnega dialoga lahko pomeni tudi krepitev instituta varuha človekovih pravic s poudarjanjem razvoja varuhov za posamezna področja, torej tudi za obrambno področje.

Vojska pa tudi druge obrambne institucije lahko v izvajanju svoje obrambne funkcije prestopi meje svoje pristojnosti, česar pa namenoma zmeraj javnosti ne pokažejo nazorno in javno, temveč bolj prikrito, tako da se spretno prikrije resnična dejavnost oziroma stanje. Skratka, delovanje obrambne institucije pogosto ni pod učinkovitim civilnim in demokratičnem nadzorom na enem področju ali pa več področjih.

V povezavi z oboroženimi silami v demokratičnih državah se znotraj sistema nacionalne varnosti s človekovimi svoboščinami, pravicami in dolžnostmi strokovno ukvarja pravna stroka. Vendar pa je vprašanje človekovih pravic, svoboščin in dolžnosti tudi vprašanje, ki ga je treba interdisciplinarno obdelati s stališča obramboslovne, sociološke, organizacijske in psihološke stroke in znanosti.

Spoštovanje človekovih pravic in svoboščin v vojaški instituciji pa je vsekakor povezano s profesionalnim odnosom do nalog, ki naj bi ga imel vojaški profesionalec, ki je obenem tudi član vojaške stanovske organizacije. Spoštovanje človekovih pravic, svoboščin in dolžnosti državljana v oboroženih silah je povezano tudi z demokratičnim civilnim nadzorom nad oboroženimi silami. Pri individualnem civilnem nadzoru nad obrambnimi silami igra pomembno vlogo civilni varuh človekovih pravic, ki je prav tako pristojen za nadzorovanje spoštovanja, varovanja in opazovanja ter ukrepanja ob kršenju temeljnih človekovih pravic v vojski ter nasploh v obrambnem resorju.

Vojska je specifična družbena in nacionalna institucija z določenimi principi in posebnostmi v strukturi in funkcionalnem delovanju. Sodobne vojaške institucije naj bi zaradi svojevrstnosti svojega dela in posebne naravnanosti (hierarhija, poslušnost, principi reda) posebno pozornost namenjali vojakovim pravicam, svoboščinam in dolžnostim. Sodobne vojske imajo osebne pravice, svoboščine in dolžnosti poklicnih vojakov ter vojakov po pogodbi predpisane v t.i. vojaških zakonih. Glavno vodilo pri omenjenih predpisih je varovalka pred normativizmom in je pojasnjeno v tezi, da so svoboščine poklicnih vojakov omejene le toliko, kolikor je to neizogibno potrebno za funkcionalnost oboroženih sil. Seveda se takoj postavi vprašanje, kaj pa je dejansko neizogibno potrebno? Poveljujoči oziroma vojaške vodje lahko gredo pri izgovarjanju na  neizogibne potrebe zelo daleč. Vojaške vodje si pogosto pripravljajo predpise, kateri ustrezajo tudi njim osebno ali pa se poskušajo izogibati najtežji nalogi vsakega sistema oziroma organizacije, to je nadzor in odgovornost. Omenjeni predpisi se torej pogosto nanašajo na osebnost, ki je dejavna pri vodenju in poveljevanju v vojski, tj. na vojaškega vodjo oziroma poveljnika. Vsi pripadniki sodobne vojske naj bi imeli v demokratični državi pravico izražati želje in se pritoževati nad nepravilnostmi, čeprav temu ni vedno tako. Poveljnik gre lahko pri zagnanem izdajanju ukazov in zagotavljanju poslušnosti z ukazi predaleč in prekrši svoja pooblastila. Ukaz takrat lahko postane protipravno, neobvezno sredstvo poslušnosti in ga podrejeni lahko tudi zavrne, če zgreši službeni namen. Zavrne ga lahko tudi, če je bila ali pa obstaja domneva, da bodo z ukazom omejene temeljne človekove pravice in svoboščine. Vsak takšen ukaz vsebuje tudi grožnjo in povzroča dokaj jasno zarezo med prilagajanjem in odmikom, med konformnostjo in odporom.

Področje pravic, svoboščin in dolžnosti profesionalnih pripadnikov je zelo občutljivo področje, ki bi ga bilo treba tudi v Sloveniji skrbno obdelati ter ga postaviti v kontekst vsakodnevne prakse. Omenjeno vprašanje je aktualno zlasti v državah, ki gradijo in preoblikujejo obrambni sistem. V omenjenem kontekstu je treba tudi aktualizirati vprašanje varuha vojakovih pravic. V Sloveniji varstvo človekovih pravic in temeljnih svoboščin vojaških oseb ter pravico do ugovora trenutno ureja Zakon o obrambi. Tam je tudi zapisano, da ima vojaška oseba pravico do ugovora zoper povelje, ki ni skladno s pravili službe oziroma s predpisi. Ugovor ne zadrži izvršitve povelja, razen če bi ga povelje napeljevalo h kaznivemu dejanju ali pa bi s tem kršil določbe mednarodnega vojnega prava, kar lahko pomeni že poseg v same pravice pripadnika. Pri tem se postavlja pomembno vprašanje, kdo dejansko odloča o ugovoru? Glede na dosedanjo prakso zagotovo ne neodvisna in nepristranska služba oziroma organ, temveč nadrejeni, kar že na začetku pomeni zavrnitev ugovora.

Uradniki v obrambni instituciji so del državnega aparata, so državljani, pooblaščeni za izvajanje posebnih nalog v imenu države. Njihovo delo je zato zelo odgovorno in naj bi bilo tudi pod budnim očesom javnosti. Nekateri imajo neposreden odnos z javnostjo, drugi pa samo posreden. Zaposleni in dejavni na obrambnem področju pri delu uporabljajo dokumente in postopke, ki niso dostopni vsem, saj je lahko z zakonom določen obseg uporabe tajnosti. Tajnost je instrument v rokah državnega uradnika, s katerim država povečuje svojo moč nad institucijami civilne družbe, s tem da je vedenje državnega uradnika o nekaterih zadevah večje kot vedenje posameznika, državljana - pripadnika civilne družbe. Vojaške vodje imajo torej večjo vedenje o nekaterih zadevah kakor drugi državljani. Tako pridemo do prvega povoda, ki vodi v omejevanje ali pa v kršenje človekovih pravic drugih uradnikov in seveda drugih državljanov. Imenujemo ga zavestno skrivanje/prikrivanje določenih informacij ter monopol nad informacijami. Domnevno je skrivanje/prikrivanje informacij večje na višjih ravneh upravljanja državnih in javnih zadev kakor na nižjih, to pa vedno ni pravilo. Vojaške vodje oziroma poveljujoči skrivajo ali prikrivajo informacije pred drugimi pripadniki vojske, državne institucije pa pred državljani, mediji in institucijami civilne družbe. Vsi pa to delajo zaradi občutka pomembnosti, neznanja o strokovnih zadevah, predvsem pa zaradi strahu, da bi vedenje drugih o zadevah, ki so za njih pomembne, zamajalo njihov službeni položaj.

Drugi povod, ki vodi h kršenju človekovih pravic pripadnikov in državljanov, v odnosu z obrambno institucijo imenujem cinično in zavistno vedenje ter hipokrizija vojaških vodij. Gre za primer neskladja med načelnim zavzemanjem za človekove pravice in etičnim ravnanjem državne institucije ter kršenjem teh pravic z egoističnim ravnanjem posameznih pripadnikov, ki jih vodijo ozki, pogosto tudi osebni interesi. Cinično vedenje pomeni preziranje splošno veljavnih vrednot in posmehljivost do drugih sodelavcev. Posmehljivost je taktika prihuljenega sprenevedanja in osebnostne vzvišenosti. Hipokrizija ali hinavščina poveljujočega se kaže kot ustvarjanje vtisa osebne pomembnosti in nepogrešljivosti na delovnem mestu. Pogosto za delavca, ki želi zamenjati delovno mesto, trdijo, da je nepogrešljiv ter nenadomestljiv, in ga ovirajo pri tem, da bi napredoval ali spremenil delovno mesto. Nazor hipokritskega vojaškega vodja je prepojen z občutkom biti pomemben, zato drugi ljudje v njegovi zavesti nastopajo kot radovedni in zvedavi predrzneži. Med njim in ostalimi pripadniki pa zija globok prepad, ki je lahko zelo nevaren za delovanje tako pomembne institucije.

Kako preseči takšno stanje ter vedenje vojaških vodij in celotne obrambne institucije? Odgovor je lahko zelo preprost, predvsem pa je potrebno zagotoviti neodvisen nadzor ter začeti z izvajanjem odgovornosti pri poveljujočih oziroma vojaških vodij. Dokler tega obrabna institucija ne bo izvajala odločno, ne bomo mogli govoriti o zaščiti človekovih pravic in svoboščin v obrambni instituciji.

Uspešen dialog bi lahko nastajal tudi v vodenju ljudi. Vodenje ljudi bi tudi v obrambnem resorju kazalo upoštevati kot središčno prakso vodenja in podlago za izvajanje nalog. Še posebej je pomembno zaradi vsakodnevnih napetosti, ki nastajajo na relaciji nadrejeni-podrejeni. Na eni strani imamo funkcionalne zahteve določene naloge, na drugi pa upravičeno zahtevo vojakov oziroma podrejenih, da so obravnavani kot državljani. Nadrejeni naj bi upoštevali tudi osebne zadeve posameznih pripadnikov. Vodenje ljudi se hkrati obrača k srcu in razumu. Pogoj za vodenje ljudi je zaupen odnos med nadrejenim in podrejenim. Uspešno bo takrat, kadar bo nadrejeni pripravljen za pogovor, kadar skrbi za partnersko sodelovanje, je vzoren pri opravljanju dolžnosti in tudi ko posebej izkaže svojo strokovno kompetenco, kar pa je v nekaterih primerih izredno težko.

Najbolj aktualni problemi v obrambni instituciji, ki so povezani s človekovimi pravicami so vezani na vprašanja kot so diskriminacija, šikaniranje, omejevanje pravic pripadnikov, zlorabe položaja, prekoračitev pooblastil, različne oblike nadlegovanja, itd.

Kaj lahko storite vi osebno, če so vam kršene človekove pravice? Ustava Republike Slovenije varuje človekove pravice vsakomur, tako tudi pripadniku vojske. Če menite, da so bile kršene vaše pravice potem morate vsekakor kršitelja prijaviti pristojni službi. Če menite, da ste diskriminirani, šikanirani ali je bilo kako drugače poseženo v vaše pravice na način, da so bile vaše pravice kršene s strani državnih organov oziroma s strani vojske, lahko vložite pobudo tudi pri varuhu človekovih pravic. Če potrebujete pravno pomoč, se lahko obrnite na sindikat, ki mora v takšnih primerih posredovati, saj je to ena od temeljnih nalog delovanja vseh sindikatov.

 

Avtor: mag. Boštjan Korelc


 


  Sindikat Svoz
Sindikat vojske, obrambe in zaščite | Vse pravice pridržane | 2018
Kontakt: info@svoz.si
Zapri
Zapri
Izkaznica SVOZ
X
Naziv
Sindikat vojske, obrambe in zaščite
Naslov
Vojkova cesta 55, 1000 Ljubljana
Kontakt
info@svoz.si
Davčna številka
80085776
Matična številka
2021242000
Šifra dejavnosti
S94.200 - Dejavnost sindikatov
TRR
SI 56 6100 0000 0110 733
odprt pri Delavski hranilnici